Pobuda za izgradnjo široko razširjene gospodarske cone kitajske vlade One Belt, One Road dokazuje, da se na svetovnem trgu povečuje prisotnost.
Transakcije s sosednjimi državami, ki pokrivajo železniško omrežje, so presegle 3 bilijone dolarjev, neposredne naložbe pa dosegajo 50 milijard dolarjev. Čeprav je kitajska prizadevanja za razširitev področja svoje moči v zameno za to infrastrukturo globoko zakoreninjena, se je razširjeno sodelovanje, ki poteka na trgih tretjih držav, udeležilo vsakega naroda, ki je videl izjemno privlačnost.

Glede na naftno in kemično industrijo je Kitajska naftna in kemična industrija (CPCIF) začela Going Global Confederation (GGC) z okoli 70 glavnimi akterji na področju petrokemije in inženiringa. Nekatere glavne naloge GGC vključujejo izmenjavo informacij z državami, kot so Saudova Arabija in Iran, ki zagotavlja finančno pomoč, ki jo podpira bančništvo, in usklajevanje pri obvladovanju tveganj.
CPCIF razmejuje čezmorske širitve kot eno od ključnih strategij kitajske petrokemične industrije v okviru 13. Petletnega načrta. Z uporabo pobude One Belt, One Road kot podlaga za to, CPCIF na Bližnjem vzhodu išče razvoj procesov metanola, sečnine in metanola do olefinov (MTO) s korporacijami in vladami v teh državah, kot sta Iran in Oman. V jugovzhodni Aziji pa je upanje, da se pri razvoju gnojil uporablja zemeljski plin.
Hkrati se vedno bolj zaveda pred naraščajočim vplivom Kitajske, pri čemer si država prizadeva ustvariti svoja trgovinska pravila v okviru pobude One Belt, One Road. Obstaja tudi uporaba kitajske vojske, kar je zaskrbljujoče vprašanje, ko gre za vzdrževanje pristanišč in podobno. Kot je dejal izvršni direktor japonske vlade, vsako takšno sodelovanje zahteva, da obstaja globalni standard preglednosti, s katerim lahko delate.
