Že od začetka odkrivanja gume so se zahodnjaki še naprej razvijali. Nemški Frederick je naredil par jahalnih čevljev z gumo, raztopljeno v etru. Rubber lahko izbriše oznake svinčnika, tako da ljudje v gumo. Toda gumija ima smrtno napako, ki je preveč občutljiva na temperaturo. Ko je temperatura nekoliko višja, bo postala mehka in lepljiva in slabo bo vonjala; ko je temperatura nizka, bo postala krhka in trda. Ta pomanjkljivost omogoča, da gumeni izdelki nimajo trga.
Poleti leta 1834 je Goodyear obiskal podjetje Indian Rubber Company v New Yorku. Ugotovil je, da je ta vrsta gume uničila celotno gumarsko industrijo, vendar ima gumija vrsto odličnih lastnosti, kot so visoka elastičnost, plastičnost, trpežnost, vodotesnost in izolacija. Goodyear je odločen, da preuči spremembo gume.
Goodyear ni niti kemik niti znanstvenik. V tovarni dela kot delavec in stalno daje različne materiale za testiranje z gumo. Leta 1837 je Goodyear obdelal gumijasto folijo z dušikovo kislino in dobil patent za "proces kiselega plina". Januarja 1839 je Goodyearjev poskus naredil velik prodor. On je po naključju postavil gumo, svinčev oksid in žveplo skupaj in ga segreval ter dobil usnje podobno snov. Ta material se ne razgradi pri višjih temperaturah kot splošno znana elastična guma. Po vrsti izboljšav je Goodyear prepričan, da se material, ki ga je pripravil, ne bi razgradil pri nobeni temperaturi pod vreliščem in se je rodila tehnologija vulkanizacije gume.
