Reakcijo vulkanizacije je leta 1839 odkril ameriški Charles Goodyear, ki je mešal žveplo z gumo in ga segreval, da bi ustvaril boljši material. To odkritje je najpomembnejši mejnik pri razvoju gume. Britanski človek Hancock je najprej uporabil metodo industrijska proizvodnja. Njegov prijatelj Brockeden je imenoval postopek vulkanizacije, ki ga še danes uporabljajo gumijasti tehnologi.
Postopki strjevanja smole in kinon oksima so bili odkriti zaporedoma leta 1940. Leta 1943 je bilo ugotovljeno, da je žveplo dano telesu. Po drugi svetovni vojni so se pojavili novi sistemi za sušenje, kot so vulkanizacija sevanje, odkrita v petdesetih letih prejšnjega stoletja, uretan vulkanizacijski sistem v sedemdesetih letih in uravnotežen vulkanizacijski sistem, predlagan v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar je žveplo poceni in enostavno priti, bogati viri, dobre lastnosti vulkanizata, je še vedno najboljši agent za strjevanje. Po več kot 100 letih raziskav in razvoja, nastalo je nekaj osnovnih različnih stopenj žveplovega sulfidnega sistema.
Reakcija vulkanizacije je kompleksna kemična reakcija, ki vključuje več sestavin. Vsebuje vrsto kemičnih reakcij med gumijastimi molekulami in vulkanizacijskimi sredstvi ter drugimi kompleksi. Med njimi prevladuje reakcija gume in žvepla.
V skladu s Shenyang Sunnyjoint je vulkanizacija gume zelo pomembna stopnja v proizvodnji gume. Ta proces daje gumi vrsto dragocenih fizikalnih lastnosti, zaradi česar je gumija široko uporabljen inženirski material, ki ima pomembno vlogo v številnih pomembnih sektorjih in različnih vidikih sodobnih vrhunskih tehnologij, kot so promet, energija, vesoljska industrija in vesolje.